Objekti, instalacije, akcije in manifesti Pina Poggija od 60-ih let dalje neizbežno napeljujejo k razmišljanju o nikoli izčrpanem fenomenu Joseph Beuys in o širjenju pojma umetnosti.

»Der erweiterte Kunstbegriff«

Beuysova razmišljanja o kiparstvu ne govorijo o kiparstvu v akademskem smislu. Govorijo o formi/obliki. Beuys je bil mnenja, da je osrednje vprašanje v umetnosti, vprašanje o najprimernejši obliki. Umetnost je tista, ki se je stoletja ukvarjala z iskanjem in produkcijo najbolj sublimnih, bogatih in lepih objektov, v katerih so ljudje uživali, jih občudovali, jih želeli posedovati in z njimi živeti, zato je umetnosti tista disciplina, ki je zmožna vprašanje o najprimernejši/odgovarjajoči formi prenesti na druga področja. Ni pomembno, če oblikujemo kovino, les ali družbene komponente, princip ostaja enak.

V svojem programskem eseju iz leta 1972 je Beuys pozval k preobrazbi osnovnih konceptov, ki se tičejo razumevanja umetnosti, umetniških akcij in kiparstva: »Samo pod pogojem, da se radikalno razširi definicija, bo za umetnost in z njo povezane aktivnosti mogoče, da dokažejo, kako je umetnost v tem trenutku edina evolucijsko-revolucionarna sila. Samo umetnost je sposobna razkriti represivne efekte senilnega socialnega sistema (…) : razkriti z namenom, da bi oblikovala DRUŽBENI ORGANIZEM KOT UMETNIŠKO DELO. Ta najmodernejša umetniška zvrst – socialna skulptura/socialna arhitektura – bo obrodila sadove le, ko bo vsako živo bitje postalo kreator, kipar ali arhitekt, družbenega organizma. Samo predpostavka, da je umetnost revolucionalizirana do te mere, lahko umetnost preobrazi v politično produktivno silo, ki izsledi vsakega posameznika in oblikuje zgodovino.«[1]

Prvi in najpomembnejši korak k uresničevanju socialne skulpture, k uresničevanju bivanja kot umetniškega dela z ozirom na družbo, je »revolucija pojmov«[2], kamor sodi tako pojem umetnosti kot osnovni pojmi o družbenem organizmu. Nova kvaliteta razmišljanja in delovanja bo omogočila transformacijo umetnosti iz estetske izkušnje v družbeno-evolucijsko prakso. Pri tem nosi odgovornost vsak posameznik: razmišljanja, pogovori, ideje, delo…posameznika vplivajo na okolje drugih, ga spreminjajo in oblikujejo. Principa se ne da preseči, vsak kreativni premik ustvarja oblike, je del socialne skulpture – razširjen pojem kiparstva, torej! Umetnost postaja sinonim za delovno sposobnost slehernega človeka. Beuys pokaže na družbo, ki s svojo fizično pojavnostjo, prisotnostjo, toploto in energijo nadomesti umetniški izdelek.

Kakšna je potem vloga materializirane skulpture, tudi Beuysovih del, kot npr. kinetične instalacije »Honigpumpe am Arbeitsplatz« (1974-77), meditativne akcije »I Love America and America Loves Me« (1974) ali ekološkega interaktivnega projekta »7000 hrastov« (1982)? Materializirana skulptura/umetniška akcija deluje kot model, kot prevodnik za nevidne skulpturalne kvalitete razmišljanja. Namreč, materializirana energija razmišljanja je sposobna (zelo učinkovito) vzpodbuditi zaznavne in mišljenjske sposobnosti druge osebe. Beuys je z modelom »razširjen pojem umetnosti – socialna skulptura – osebna odgovornost« pokazal pot, s katero ponovno odkrijemo umetnost kot sredstvo moči v družbi in politiki.

»Družbena estetika«

Pino Poggi v manifestu iz leta 1965/66 brez dolgovezenja opredeli cilje in načela svojega umetniškega dela in razglasi novo umetniško (pod)zvrst Arte Utile/ uporabna umetnost. »Arte Utile posreduje sporočilo. (…) Posebej učinkovita je tista akcija, ki se nanaša na to, kar se ravnokar dogaja in se s tem tudi spoprime. (…) Arte Utile je impulz za obnovo v kulturi.«[3] Tri izbrane alinee osvetljujejo osrednja vprašanja, ki jih Poggi zastavlja umetnosti: vprašanje o informativnosti umetniških del/ akcij, vprašanje o aktualnosti ali soodvisnosti med družbeno situacijo in umetniško akcijo ter vprašanje o reformi pojma umetnosti ter z njo povezanimi dejstvi.

V 70-ih letih, v svojem drugem manifestu, še vedno o uporabni umetnosti, nekoliko bolj poetično nadaljuje: »Umetnik je soodgovoren za družbo, ki je resonančen prostor njegove umetnosti. Umetnik, ki išče dialog z družbo, potrebuje estetiko, ki je sposobna komunicirati z družbo: to je DRUŽBENA ESTETIKA.«[4] Nov je tokrat pojem družbena estetika, nov v smislu njegove aplikacije ko umetniške zvrsti.

Kaj je v resnici družbena estetika in kako Poggi odgovarja na vprašanja, ki jih zastavlja? Vse zvrsti umetniškega ustvarjanja – kiparstvo, slikarstvo, poezija, glasba, arhitektura itd.[5] – v sebi nosi prvino estetskega. In prav estetika, občutje lepega, je skozi stoletja obdržala sposobnost komunikacije s svojim okoljem. Preprosta, enosmerna izmenjava idej o lepem: kreacija-recepcija-preobrazba. Zato estetika ostaja za Poggija ključni pojem v preobrazbi, pojem, ki preživi metamorfoze njegovega ustvarjanja. Kar ostaja variabilno so značaj umetnosti, način recepcije in moč preobrazbe.

In tudi tukaj Poggi postreže z jasnimi zahtevami in pogoji. Umetnost, ki je sposobna komunicirati z družbo, »družbena estetika« torej, je umetnost akcije, interakcije in interaktivne instalacije. Konkretni aktualni problemi, katerih pravzrok zmeraj tvori nezadostna informiranost oziroma medijska manipulacija informacij, se najlažje rešuje s konkretnim delom, kot so protesti, pedagoške raziskave itd.[6] Vpletenost gledalcev je včasih pogoj za nastanek del – npr. AU-akcije – drugič želena kontemplativna karakteristika dela – npr. instalacija Modrina neba – predvsem pa ostaja osrednji in iskani način percepcije del. Posledična dinamičnost in aktualnost vodita do večje izrazne moči umetniškega dela in s tem do želene možnosti za preobrazbo recipientov.

Za čemer stremi Pino Poggi je, da bi izbrano in usmerjeno informiranje z dolgom do družbe v obliki estetskih sporočil postala razširjena umetniška praksa, ki bi bila sposobna v temeljih pretresti zakonitosti družbenih sistemov, med drugim tudi pojmovanje umetnosti.

…, »Socialna skulptura« in /ali »socialna estetika« - umetnosti kot evolucijsko-revolucionarna sila.

--------------------------------------------------------------------------------

[1] Tisdall, Caroline: Joseph Beuys, London 1979.

[2] Harlan/Rappmann/Schata: Soziale Plastik, Materialien zu Joseph Beuys, Aschberg 1976.

[3] Pino Poggi, Manifest Arte Utile I., 1965/66.

[4] Pino Poggi, Manifest Arte Utile II, 1976.

[5] Naštevamo nekaj izmed številnih področij Poggijevega ustvarjanja.

[6] Pri tem imamo v mislih Poggijev protest proti onesnaževanju okolja, za zeleno mesto v Münchenu leta 1977 in pedagoško raziskavo Keks, predstavljeno na beneškem Bienalu leta 1970.